Se prepoznaš?
Imaš življenje, ki je navzven videti dobro - zakaj torej v sebi čutiš, da "to ni to"?
Dosedanji način življenja ti ne ustreza več, a še ne veš, kaj želiš spremeniti in kako naprej.
Dosegla si veliko tega, kar naj bi ti po “družbenih pravilih” prineslo zadovoljstvo. Kljub temu vse pogosteje čutiš, da življenja, kakršnega živiš danes, ne želiš živeti še naslednjih pet, deset, ali trideset let. Nekaj želiš spremeniti, vendar ne veš točno, kaj. Veš pa, da si ne želiš več samo izpolnjevati obveznosti in čakati, da bo občutek “to ni to” minil.
To, da odgovora še nimaš, ne pomeni, da zate ni drugih možnosti. In ja, lahko si hvaležna za to, kar imaš, in si hkrati želiš, da bi bilo nekaj drugače.
Tvoje življenje sicer deluje, ampak ne čutiš več, da je zares tvoje.
Zjutraj vstaneš, opraviš vse, kar moraš, in poskrbiš, da stvari tečejo. Dnevno izpolnjuješ obveznosti na svoji “To do listi”.
Navzven ni nujno nič tako očitno narobe. Ravno zato svoje notranje nezadovoljstvo težko razložiš drugim in tudi sebi. Sprašuješ se, ali si nehvaležna. Imaš namreč marsikaj, kar si nekoč želela. Izobrazbo, službo, ljubeče odnose, varen dom in finančno stabilnost. Ampak vedno znova se globoko v tebi pojavi občutek, da nekaj manjka.
Najverjetneje se prepoznaš v tem:
- Ko ti drugi rečejo, kako super ti gre, se samo nasmehneš in prikimaš. V sebi pa čutiš neko nedoločeno stisko ali praznino, ki je ne znaš dobro pojasniti.
- Dneve preživljaš na avtopilotu. Kljukaš naloge na svoji “To do listi”, ko se zvečer uležeš v posteljo, pa se sprašuješ: “Ali si res želim, da tako izgledajo moji dnevi?”.
- Pritegnejo te ljudje, ki si upajo živeti drugače. Tudi ti bi nekaj spremenila, ampak ne veš točno, kaj bi izbrala.
- Odgovore iščeš pri drugih. Partner, prijateljica in družina ti svetujejo vsak po svoje. Težje pa prepoznaš, kaj od tega ustreza tebi. Na koncu si samo še bolj zmedena in z občutkom, da mogoče pa “to ni to”.
- Svojo idejo opustiš, še preden jo zares raziščeš. Hitro se pojavijo vprašanja: “Kaj pa, če se odločim narobe? Kaj bodo rekli drugi? Ali bodo drugi mojo idejo potrdili?”. Dvomiš vase, da ti bo sploh kdaj uspelo.
- Večkrat začneš, pa težko nadaljuješ. Narediš velik načrt, kako bo od jutri naprej vse drugače. Vendar se po nekaj dneh vrneš v staro rutino, začneš dvomiti vase in se spraševati, zakaj spet nisi vztrajala.
- Nezadovoljstvo s tem, kako živiš, se pozna tudi v odnosih z bližnjimi. Ni nujno, da ti ne ustreza vse, a tisto, kar te bremeni, nosiš s sabo. Pogosteje se pritožuješ, hitreje te kaj zmoti in za skupne trenutke imaš manj energije. Morda opaziš, da je med vami več napetosti in manj sproščenosti.
- V tebi se pojavlja občutek, da leta minevajo, medtem ko ti čakaš na pravi trenutek. Veš, da imaš še čas in da ti ni treba vsega spremeniti takoj. Tvoje življenje je “čisto v redu”, ni pa takšno, kot bi si ga želela. Ko pomisliš, koliko časa že čakaš na pravi trenutek za spremembo, se globoko v tebi ponavlja vprašanje: “Ali puščam, da mi dnevi in leta minevajo, ne da bi zares živela tako, kot si želim?”.
- Ko imaš končno čas zase, sploh ne veš, kaj bi z njim. Želiš si prostega popoldneva, a ko ga imaš, ne veš, kaj bi zares rada počela. Potem primeš telefon in večer mine. Opažaš, da ne gre samo za pomanjkanje časa - težko sploh poveš, česa si želiš več v svojem življenju.
- Veliko bereš o osebni rasti, a težko preneseš prebrano v svoje življenje. Med branjem se ti zdi vse jasno. Narediš načrt, kako boš od zdaj živela drugače, potem pa se spet znajdeš v stari rutini. Ne veš več, ali si postavljaš cilje, ki niso zares tvoji, ali želiš spremeniti preveč naenkrat. Ne želiš si še ene knjige. Želiš si, da bi nekdo skupaj s tabo pogledal, kje se ti ustavi in kako naprej.
- Pogosto si utrujena in brez energije, pa ne veš povsem, zakaj. Ne najdeš nekega očitnega razloga, a te vsakdan vseeno izčrpava. Veliko stvari narediš, ker jih pač moraš, težje pa v njih vidiš smisel ali povezavo s tem, kar si želiš ti. Morda ti del energije jemlje tudi ta razkorak - da dneve polniš z obveznostmi, za tisto, kar ti je zares pomembno, pa ostaja malo prostora. V ozadju te tako še naprej spremlja občutek, da to ni življenje, ki si ga želiš živeti do konca.
- ...
Vmes si govoriš: “Sej ni tako slabo.” In mogoče res ni vse slabo. Ampak to še ne pomeni, da moraš preslišati tisto, kar ti ne ustreza več. Seveda ti ni treba zavreči vsega, kar si zgradila. Je pa smiselno raziskati, kaj želiš ohraniti in kaj si želiš drugače.
Vmesno obdobje
Način življenja, ki si mu doslej sledila, ti ne ustreza več, svoje nove smeri pa še ne znaš jasno videti.
Si v nekakšnem vmesnem obdobju, ko se počutiš, kot da si obtičala.
“Stara” pot ti je dajala občutek smeri. Sedaj pa ti ne ustreza več. Nova različica tebe pa se šele oblikuje. Zato se lahko počutiš, kot da ne spadaš več v svoje staro življenje, hkrati pa še nimaš dovolj jasne predstave, kam sploh greš.
Vem, to vmesno obdobje je neprijetno, ker v njem ni preprostih in takojšnjih odgovorov. Ni pa to dokaz, da si zgrešila svojo pot. Lahko je to priložnost, da jo prvič zavestno izbereš.
Kaj ti je morda doslej manjkalo?
Mogoče misliš, da potrebuješ samo nov (boljši) nasvet, ki ti ga dajo drugi, novo boljšo idejo, več motivacije, discipline, informacij in časa.
Če se vedno znova vračaš k vprašanju “Kako naprej?”, ti mogoče ne manjka vse zgoraj našteto.
Predvidevam, da znaš dobro prepoznati, kaj se od tebe pričakuje. Težje pa, kaj si želiš sama.
Če si se dolga leta odločala predvsem glede na to, kaj je smiselno, varno, pričakovano ali družbeno sprejemljivo, si se verjetno naučila dobro prepoznavati pričakovanja drugih. Manj priložnosti pa si imela raziskati, kaj je pomembno tebi.
Zato verjetno lažje odgovoriš na vprašanja:
- Kaj bi morala narediti?
- Kaj bi bilo najbolj varno?
- Kaj bi izbrali drugi (moji bližnji)?
- Kaj je pri mojih letih pričakovano?
Kot pa na vprašanja:
- Kaj si želim jaz?
- Kdo je (tvoje ime)?
- Kakšno življenje je skladno z mano?
- Katere vrednote želim živeti?
- Kaj je zame dovolj?
- Kaj bi izbrala, če mi svoje odločitve ne bi bilo treba nikomur pojasnjevati?
Če teh odgovorov še ne poznaš, je razumljivo, da težko izbereš smer. Vsaka možnost ima svoje prednosti, vsak nasvet zveni vsaj malo smiselno zate, nobena odločitev pa ti ne prinese gotovosti, ki jo iščeš.
Predvidevam, da si že:
- Iskala nasvete drugih. Upala si, da bo nekdo končno povedal, kaj moraš narediti. Toda tudi smiseln nasvet ni nujno odgovor na to, kaj je pomembno tebi.
- Prebrala veliko “self-help” knjig, preposlušala veliko podkastov in prebrala ter shranila ogromno Instagram objav. Marsikaj si razumela, težje pa to preneseš v svojo situacijo - v svoj vsakdan.
- Načrtovala nove navade in velike spremembe “od jutri dalje”. Kupila si nov planer, si zastavila (stroge) cilje in izdelala načrt. Po enem tednu pa si obupala. Načrt je bil sicer jasen, ampak ga v svojem vsakdanu nisi uspela ohraniti ali pa nisi več vedela, zakaj mu sploh slediš.
- Čakala na odklop ali mirnejše obdobje. S tem si dobila nekaj prostora za razmislek “kako naprej”, po vrnitvi pa te je stara rutina spet potegnila vase.
- Sledila poti, ki so jo drugi začrtali zate. Naredila si tako, kot so ti drugi rekli. Ampak vseeno globoko v sebi nisi začutila te smeri. Rezultat pa zato ni bil tak, kot si si ga globoko v sebi želela.
- Čakala na boljši čas. Da se bo vsakdan malenkost umiril in bo končno nastopil tisti “pravi čas” za spremembo.
- Čakala, da se bo nekaj spremenilo samo od sebe ali da bo rešitev prišla od nekoga drugega. Morda si upala, da ti bo nekdo povedal točno to, kar moraš narediti, in boš začutila: “To je to. To sem iskala.” Ali pa si si želela, da bi nekdo prevzel stvari v svoje roke, sprejel težko odločitev ali naredil prvi korak namesto tebe.
- ...
Iz tega si lahko dobila pomembne uvide. Vendar, kadar vedno znova iščeš odgovor zunaj sebe, lahko nehote ponavljaš prav tisti vzorec, zaradi katerega si izgubila stik s sabo:
Znova čakaš, da ti nekdo drug pove, katera pot je najbolj prava in najbolj pristna zate.
Ne potrebuješ še enega novega nasveta ali ideje od nekoga drugega.
Odkriti moraš svoje odgovore - z raziskovanjem sebe, svojih vrednot in želja, učenjem poslušanja svojega notranjega glasu ter s preverjanjem svojih odgovorov skozi konkretne korake v vsakdanu.
“Vocation does not mean a goal that I pursue. It means a calling that I hear. Before I can tell my life what I want to do with it, I must listen to my life telling me who I am. I must listen for the truths and values at the heart of my own identity, not the standards by which I must live—but the standards by which I cannot help but live if I am living my own life.”
Od zmede do jasnejše smeri
Ni ti treba takoj spremeniti vsega. Začneš lahko z odkrivanjem tega, kar je pomembno tebi.
Ne potrebuješ popolnega načrta za naslednjih dvajset let. Jasnost lahko gradiš postopoma.
Živeti bolj po svoje, bolj pristno, ne pomeni nujno dati odpovedi, se preseliti ali obrniti svojega življenja na glavo. Prav tako ne pomeni zavrniti vsega, kar ti svetujejo drugi.
Pomeni, da pri oblikovanju svojega življenja začneš upoštevati tudi sebe - svoje vrednote, želje, zmožnosti in okoliščine.
Da bi se iz občutka zataknjenosti začela končno premikati naprej, je pomembno, da raziskovanje sebe, povežeš s konkretnimi koraki v vsakdanu.
Najino delo zato obsega:
-
Raziskovanje sebe
Pogledava, kaj ti ne ustreza več, kaj ti je pomembno in kaj si želiš. Raziskujeva tudi, kje tvoje odločitve bolj vodijo pričakovanja drugih kot tvoje lastne želje.
-
Oblikovanje jasnejše smeri
Odkrito poveževa s tvojo predstavo o tem, kako želiš živeti. Oblikujeva smer, ki ti pomaga izbirati naslednje korake.
-
Prenos konkretnih korakov v vsakdan
Dogovoriva se za izvedljive korake. Na naslednjih srečanjih pogledava, kaj se je zgodilo, kaj si ob tem ugotovila in kaj je treba prilagoditi.
-
Podporo, ko se zatakne
Dvomi, strah in zahtevni tedni niso razlog, da bi morala opustiti vse, kar si začela. Lahko postanejo izhodišče za razumevanje tega, kaj potrebuješ za nadaljevanje.
Živim pristno
Spremembo začneš prepoznavati v svojih vsakdanjih odločitvah.
Živeti bolj po svoje, bolj pristno, v skladu sama s sabo, ne pomeni, da bo življenje ves čas preprosto, prijetno ali brez negotovosti. Boš pa pogosteje prepoznavala, kaj je pomembno tebi, in začela delati korake.
Sprememba je v tvojem vsakdanu lahko videti tako:
-
Ko sprejemaš odločitev, preveriš tudi, kaj je pomembno tebi.
Nasvete drugih še vedno poslušaš, vendar niso tvoje edino merilo. Ne vodijo te več vprašanja: “Kaj bodo drugi rekli? Kaj pa, če se odločim narobe? Ali bodo drugi mojo idejo potrdili?”.
-
Ko te pritegne nova ideja, ne zavržeš takoj prejšnje smeri.
Preveriš, ali se ujema s tvojimi vrednotami in tem, kar želiš graditi.
-
Ko načrtuješ teden, predvidiš tudi prostor za nekaj, kar ti veliko pomeni.
Ne ostaneš samo pri želji, da boš nekoč imela čas.
-
Ko te je strah, poiščeš manjši korak, ki ga vseeno narediš.
Ne čakaš več, da boš popolnoma prepričana, preden začneš raziskovati.
-
Ko ne slediš načrtu, pogledaš, kaj lahko prilagodiš.
Zahteven teden ne pomeni, da moraš začeti povsem znova.
-
Ko (zvečer) razmišljaš o prihodnosti, se lahko opreš na nekaj konkretnega.
Morda še nimaš vseh odgovorov, imaš pa jasnejšo predstavo o tem, kaj raziskuješ in kaj je tvoj naslednji korak.
-
V sebi čutiš več miru, ker imaš jasnejšo predstavo, kako naprej.
Morda še nimaš vseh odgovorov, veš pa, kaj raziskuješ in kaj je tvoj naslednji korak. Ne čakaš več samo, da se bo nekaj spremenilo. Počutiš se kot aktivna ustvarjalka svojega življenja.
-
Veš, kaj so tvoje prioritete, in to se pozna tudi na tvojem seznamu opravil.
V dnevu ne namenjaš prostora samo obveznostim in potrebam drugih, ampak tudi temu, kar je pomembno tebi. Ko se zvečer uležeš v posteljo, imaš dober občutek, da si naredila nekaj v smeri, v katero želiš - tudi če je bil korak majhen in nisi opravila vsega.
-
Tvoja večja notranja pomirjenost se lahko pozna tudi v odnosih z bližnjimi.
Bolj si sproščena, manj se pritožuješ in imaš več energije za skupne trenutke. Lažje poveš, kaj si želiš in kakšno podporo potrebuješ. S tem ustvarjaš več prostora za bližino, razumevanje in podporo na svoji poti.
-
Bolje poznaš sebe in veš, česa si želiš več v svojem življenju.
Prepoznavaš, kaj te sprosti, kaj te veseli in čemu želiš nameniti svoj prosti čas. Ko imaš popoldne zase, lažje izbereš nekaj, kar si res želiš početi, namesto da bi brez prave ideje posegla po telefonu in ugotovila, da je večer že mimo.
-
Svoje želje znaš povezati s cilji in izvedljivimi koraki.
Jasneje veš, kam želiš, in znaš načrtovati, kaj lahko za to narediš v svojem vsakdanu. Ko se zatakne ali ne gre vse po načrtu, pogledaš, kaj te ustavlja, prilagodiš korak in nadaljuješ. Namesto da bi se vedno znova vrtela med velikimi načrti in opuščanjem, se znaš vrniti k temu, kar ti je pomembno.
-
Prevzemaš odgovornost za svoje življenje, ob tem pa veš, da ti ni treba vsega narediti sami.
Ne čakaš več, da bo rešitev prišla od nekoga drugega. Zavedaš se, da na vse okoliščine ne moreš vplivati, lahko pa izbiraš svoje naslednje korake in jih začneš delati. Ko potrebuješ pomoč, znaš zanjo prositi in veš, na koga se lahko zaneseš. Ne zato, da bi nekdo odločal in deloval namesto tebe, ampak da te podpre na tvoji poti.
-
Čutiš, da imaš več vpliva na to, kako potekajo tvoji dnevi.
Namesto da te obveznosti vlečejo vsaka na svojo stran, lažje določiš, čemu boš namenila čas, kaj lahko počaka in kaj je trenutno preveč. Manj se izgubljaš med opravili in jasneje veš, na kaj se želiš osredotočiti. Ni vse pod tvojim nadzorom, imaš pa več občutka urejenosti in manj zmede ter preobremenjenosti.
- ...
Cilj najinega sodelovanja ni, da po programu nikoli več ne podvomiš vase ali da je tvoje življenje že v celoti drugačno.
Delava na tem, da iz sodelovanja odideš z jasnejšim razumevanjem svojih vrednot in želja, oblikovano smerjo, dosegljivimi cilji ter koraki in orodji za nadaljevanje. Da ne ostaneš samo pri razmišljanju o življenju, ki si ga želiš, ampak ga začneš postopoma graditi.
Ko čakaš na pravi trenutek
Ni ti treba čakati, da postane nevzdržno.
Če se že dlje časa soočaš z občutkom, da “to ni to”, je vredno temu nameniti prostor.
Mogoče imaš trenutno res veliko obveznosti. Ni ti treba dodati še enega velikega načrta, ki te bo preobremenil. Lahko pa začneš raziskovati, kaj ti ne ustreza več, kaj želiš ohraniti in kakšen prvi korak je izvedljiv v tvojih okoliščinah.
To, da ne stopiš v akcijo, ima lahko dolgoročno svojo ceno in te lahko stane več, kot si morda sedaj misliš.
Če si že dolgo govoriš prav to:
- Ko gre to in to mimo, se pa lotim.
- Uff, zdaj res nimam časa. Sej bom enkrat.
- S 1. septembrom/novim letom pa res začnem.
- Od jutri naprej bom vse delala drugače.
- Po dopustu začnem, ko bom imela več energije.
- Najprej moram urediti še to in to.
- Ja, bom začela, …
se je vredno vprašati:
Zakaj ne naredim potrebnih korakov?
Mogoče vedno znova premlevaš iste dileme, iščeš nove nasvete in odlagaš stvari, ki bi jih želela raziskati. Mogoče po vsaki neizpolnjeni obljubi sebi malo težje verjameš, da boš naslednjič res naredila drugače.
Vseh okoliščin ne moreš izbrati ali spremeniti. Lahko pa začneš raziskovati, kje imaš prostor za vpliv, kaj ti ne ustreza več, kaj si želiš ohraniti in kakšen korak je v teh okoliščinah izvedljiv.
Vem, kako težko je to. Ampak nihče drug ne more namesto tebe odkriti, kakšno življenje si želiš, ali ga zgraditi zate. Pomembno je, da prevzameš odgovornost za svoje življenje. Ti pa ni treba vsega narediti sami. Lahko imaš ob sebi nekoga, ki ti pomaga raziskati svoje odgovore, pogledati, kje se ti ustavi, in te podpre pri korakih, ki jih izbereš sama.
Vprašanje, ki meni pomaga, je:
Kako se bom pri 80. letih počutila ob misli, da nisem naredila korakov, ki bi jih lahko naredila v smeri življenja, ki sem si ga želela - ker sem čakala na boljši čas, pravi trenutek ali nekoga, ki bi stvari spremenil namesto mene?”.
Lahko sem s tabo na tvoji poti
Ne bom izbrala tvoje poti namesto tebe. Pomagam ti odkriti svojo in ji začeti slediti.
Te občutke poznam iz lastne izkušnje. Tudi sama sem šla po tej poti.
-
Mogoče si sedaj pri sebi govoriš: Kaj pa, če meni ne bo uspelo, ker sem poskusila že vse?
Doslej si mogoče iskala generične rešitve in sledila pričakovanjem okolice. Zato ti ne ponujam še ene “fits all” rešitve, ampak 12-tedenski individualni program Jasna pot naprej. Prilagojen samo tebi.
Mogoče si govoriš tudi, da bi morala svojo življenjsko smer znati odkriti sama. Iskanje podpore ne pomeni, da ne znaš odločati o svojem življenju. V pogovoru lahko dobiš prostor za vprašanja, ki jih sama težko razpleteš, ter podporo pri tem, da odkrito preneseš v dejanja. Odločitve pa ostajajo tvoje.
-
Ali pa te skrbi, da ti bo nekdo spet povedal, kako moraš živeti.
Moje delo ni, da izberem tvojo pot namesto tebe. Kot magistrica socialnega dela ti ponudim varen, sočuten in strukturiran prostor, v katerem lahko podrobno raziščeva, kdo si, kaj ti je pomembno, kaj si želiš in kaj te zadržuje. S konkretnimi vprašanji, strokovnim vodenjem in podporo ti pomagam povezati tvoje uvide v jasnejšo smer in izvedljive korake za naprej. Da ne ostaneš samo pri razmišljanju.
-
Od mene ne dobiš univerzalnega recepta za popolno življenje.
-
Prav tako ti ni treba priti z že izdelanim odgovorom ali jasno življenjsko vizijo. Prideš lahko prav s tem, kar imaš danes: z občutkom, da “to ni to”, in pripravljenostjo, da začneš odkrivati, kaj je tisto, kar je zares tvoje.
Kako naprej
Ni ti treba že vedeti, kam želiš. Lahko začneš s tem, da želiš to ugotoviti.
Če se prepoznaš v občutku, “to ni to”, in želiš ob podpori raziskati, kaj je pomembno tebi, spoznaj program Jasna pot naprej.
Preberi, kako poteka sodelovanje, kaj vključuje in ali je to podpora, ki jo trenutno iščeš.
Naslednji korak
Imaš vprašanje ali te zanima brezplačni uvodni pogovor?
Izberi eno izmed možnosti. Ni ti treba pisati dolgega sporočila. Pusti mi svoj e-poštni naslov in nekaj besed. Odgovorim ti v najkrajšem možnem času.